top of page
Search
  • Ta nori svet

Tanzanija in Zanzibar z Andrejo Počkaj

Updated: Mar 19, 2021

Jambo, pristali smo eni najbolj priljubljenih destinacij v koronskem času. Predvsem pa na otoku, katere ga je že davnega leta opevala skupina Čuki.


Tanzanija ponuja vse od idiličnih esmeralno modrih plaž do safarijev, kjer se lahko počutite kot v BBC-jevem dokumentarcu.

foto: Jaka Šulić in Maja Mlakar

Plavanje z delfini je brezdvoma eden o vrhuncev tega potovanja, če ne kar lajfa. - Andreja Počkaj

Poleg tega, da lahko prisluhnte podkastu v katerem boste slišali spodaj našteto, lahko v nadaljevanju preberete tudi Andrejine vtise ob obisku Tanzanije in Zanzibarja:

V tem pogovoru boste izvedeli:

  • Ali so Čuki pravilno pojejo o Zanzibarju?

  • Zakaj se je Andreja odločila za obisk Tanzanije?

  • Kako ženska sama potuje po Tanzaniji?

  • Kako živijo Masaji?

  • Kako drago je v Tanzaniji?

  • A je v tem času zakomplicirano potovati?

  • In še mnogo "zanimivega" ...

Malo za zabavo, če kdo še ni slišal. Čuki in Zanzibar.


Pozdrav iz letališča

Kako se leto hitro obrne, a ne? Kaj vse se lahko zgodi in kako vse to lahko doživljamo, ali pa pač apatično strmimo v druge ... Vedno je stvar izbire. Kje pa piše, da česa ne (z)moreš?

Jaz nikoli nisem bila najbolj priljubljena - v osnovni sem bila predebela, v srednji presuha pa preveč piflarka, na faksu preveč samosvoja ... zdej sem pa Andreja. Tako da tudi danes ne delam najbolj popularne stvari in grem uživat. In točno vem zakaj in me bolj malo briga, kaj si mislite.

Letališče še stoji, ljudi je ogromno, kavo strežejo, parfumi dišijo, Brad Pitt pozira, jaz sem še vedno razbita ... Drugače je pa še vedno na nek bizaren način, enako.

 

Prisluhnite epizodi na: Apple podcasts, Google podcasts, Spotify

 

Prispela sem na Zanzibar

Sej vem, da vse zanima, kako se "prešverca" do Zanzibarja pa kako je tukej s kovidom ... Si bom vzela en dan, ko bom na plaži, čas, pa bom tudi to napisala. Ampak over all je tako, da nikjer ni mask, nobenih razkuzil in nobene social distance.

V glavnem danes sem prek Etiopije priletela na Zanzibar. Bom napisala glih tri fakte o Zanzibarju, ker vem, da če jih ne poznate, jih tudi guglat ne bi šli. Zanzibar je skupina otokov, ki spadajo pod državo Tanzanija. Ime je sestavljeno iz Tanganjike in Zanziba, ki sta se v 60-ih združila. Pred tem pa je bilo tukaj marsikaj, tudi največja trgovina s sužnji, kolonijalna podajanja ipd.

Trenutno sem v Stone townu, ki je glavno mesto. Nisem se še čisto sprostila in zaenkrat se ljudem še smehljam in pozdravljam. Sem pa danes na street food tržnici svojo "nedolžnost" lepo plačala v obliki začinjenega lososa, škampov in školjk (ceno, ki je na glas ne bom povedala, opravičuje nadzemeljska okusnost). Tako da toliko o moji prijaznosti, zdaj bom znala zarenčat (malo sem iz forme ).

Vonji po mangu so božanski, imamo 30 stopinj, koktejle strežejo klub temu, da je otok čisto muslimanski, ljudje dobesedno tečejo za tabo in bi ti prodali še svojo mamo ... Aja, pa glasbeni festival poteka ta vikend.

To so prvi vtisi. Jutri pa šibam s trajektom na celino in na safari. Woohoo, sam, da so živali pa se otrok v meni prebudi.



Srečanje s plemenom Masaji

Ne vem, če imate podobno izkušnjo, ampak jaz na temo Masajev, poznam samo tisto nesrečno zgodbo bele Masajke, ki je bila seveda prirejena evropskemu občinstvu in jo je tako kot večina stvari treba gledat z veliko mero zdrave pameti. Ne rečem, da ni resnična, ker zares ne vem in priznam, da tudi sebe ne vidim med njimi. Je pa kljub temu zabavno, kako bi te domačini kot belko radi "prodali" kakemu mlademu Masaju.

Začelo se je tako, da me je danes vodič Peter (telefonska, če bi ga rabili je spodaj) s svojo kolegico Mario, ki se uči za vodičko, pobral v Dar es Salaamu in nas odpeljal v Nacionalni park Mikumi, kjer v sožitju z raznimi divjimi živalmi, živijo tudi Masaji. Za nekaj uric (sej mogoče je bila pa tudi samo ena, perspektiva časa me je malo zapustila) smo jih obiskali v eni od njihovih vasi. Masaji so nomadsko pleme, ki svoje življenje posveti kravam (ne dobesedno ) in se vsake 20 let preseli na drugo območje. S sabo odpeljejo tudi ovce, koze in kokoši (kokoši in jajc ne jedo, imajo jih samo za blagovno ali denarno menjavo). Živijo v skladu z naravo, tako da je večina stvari naravnih - zdravila, higienske stvari, orodje, parfumi ...

Masaji so poligamno pleme. Moški imajo po nekaj žena in plačajo jih v ničemer drugem, kot v kravah. Žene zbirajo očetje, čeprav je baje sedaj že malo drugače. Ženske morejo imeti za moža Masaja, medtem ko moški lahko izbirajo kar hočejo (to pa je "po filmu" ).

Obrezovanje je tradicionalno in ta obred se pri fantih zgodi, ko so stari okrog 14 let (po tem jih za 3 mesece spustijo v samopreživetje v gozd in ko pridejo nazaj so pripravljeni, da postanejo možje), pri puncah pa, ko imako okrog 13 let (njim to storijo predvsem, da se odpovejo užitkom). Ženske so od malega tudi brez las, ker so lasje seksualnega pomena.

Aktivnosti znotaj skupnosti so različne. Hišo npr zgradi žena ... Narejena je iz blata in kravjega dreka. Zakaj kravji drek? Baje je super lepilo, ko pada dež, predvsem pa smrdi divjim živalim. Moški pa branijo vas in skrbijo za preživetje.

Let ne štejejo na enak način kot mi, tako da za nobenega ne veš koliko je zares star. Tudi zgornje je bolj ali manj na uč ocenjena starost, tako kot tudi število krav. Nisem pa razumela čisto zares kako štejejo, tako da težko razložim.

Po videnem bom rekla samo to, da te ljudi, ki so svoje tradicionalno življenje, vrednote in obrede, kljub vsem možnim vplivom zahodnega sveta obdržali (no, kljub vsemu imajo "tamladi" telefone in se potikajo po valentinovih večerjah, tako da vprašanje kak mix bo to čez leta ), spoštujem. In zaključim z mislijo, da ne verjamem, da je bila Bela Masajka tako zelo zaljubljena, da vsega kar sem jaz izvedla v pičlih nekaj urah, tudi ona ni vedela, predno se je preselila mednje. Ampak no, to je samo moje mnenje, upam, da na ta romantičen dan, nisem komu pokvarila njene tragiromantične zgodbe.



Safari v nacionalnem parku Mikumi

Ne maram postavljat etiket na karkoli, ampak danes naj bo izjema. To je bil eden najlepših dni v mojem življenju.

Tisti bolj blizu mojega letnika, bi se morebiti lahko spomnili dokumentarcev o živalih, ki so bili na sporedu v začetku 90ih na RtvSlo1, ob sobotah zvečer, po eni razvedrilni oddaji (ne vem več kateri). Jaz se tega spomnim zato, ker kaj več kot par programov na Brdu na anteno, niti ni lovilo in smo gledali tisto, kar je bilo; predvsem pa zato, ker ko sem gledala te dokumentarce, sem si vedno želela, da bi tudi v živo videla vse (predvsem afriške) živali ... Enkrat. No, in ta enkrat je končno prišel - danes.

Enkrat sem sicer že bila na safariju na Srilanki, ampak to danes je bilo nadrealno. Nacionalni park Mikumi je sicer eden manjših, manj obiskanih in pa cenejših (cene safarijev gredo v nebesa). Si pa upam trditi, da ravno zato toliko bolj prijetnih in avtentičnih.

Ure biologije bi morale biti take kot safariji in bi imeli vsi petice. V džip, telefon v roko, da vse poslikaš in posnameš in čim več spraševat. Jaz sem bila na safariju sama s tremi lokalci in sem izvedela ... ma vse, kar mi je srce poželelo (ja vem, piflarka ). Ne bom zdej za vsako žival posebaj pisala, ker obstaja tudi google, ampak meni je najbolj "kul" podatek ta, da je nilski konj najbolj nevarna žival takoj za komarjem (za Afriko govorim).

Sicer pa savana po kateri poteka safari, izgleda kot kulisa za prej omenjene dokumentarce. Sploh si nisem mogla predstavljati, kako je lahko tako noro (epp sporočilo : o teh drugačnih okoljih smo zadnjič z Ajdo Sitar Žumer v podkastu govorile). Barve taprave, drevesa postavljena točno na tisto mesto, kamor je treba, živali tečejo pred tabo po rdečkasti cesti, mlakuža ravno prav velika za krokodila in nilskega konja, da ne naštevam naprej ... In nič ni kulisa, vse je resnično.

Sloni, žirafe, zebre, levi, hipoti, gnuji, impale, itd, se dobesedno nastavljajo. Tako da imam fotk in videov za izvoz, (ker sem še tapravi fotoaparat s sabo imela) in ko pridem nazaj, še tisto obdelam in kaj objavim.

Zabava je bila izvrstna. Poleg vsega smo še ene, ki so v blatu ostali reševali, eni so nas, ko smo se skoraj zvrnili v en potoček, imeli smo offroad po najbolj razritem blatu ... Kar na jok mi gre od sreče. Asante, draga Tanzanija.


Celinska Tanzanija

Enim je mogoče dopust samo ležanje in posedanje po lokalih, jaz pa sem bila verjetno v prejšnjih življenjih kak nomad, ki je obdeloval zemljo, ali pa mornar, ki je raziskoval nove svetove in se kar ne znam ustavit. Ampak, da ne nakladam ... Verjetno ste dojeli point, spet sem se selila.

Danes sem se vrnila na Zanzibar. V nekih čudnih dimenzijah razmišljam, da bi šla nazaj na celino še en park pogledat, ampak to je še v procesiranju možganskih celic. Prvo se morem malo spočit, predvsem pa pozabit, da te tukaj popisujejo kot kriminalca kamor prideš. Če sem prinesla kak virus, je itak že prepozno.

V glavnem, pot iz Mikumija do pristanišča v Daru je noro zanimiva. Zvrsti se mnogo različnih pokrajin, različnih načinov "gradnje" hiš (gradnja je v narekovajih, ker ne vem, če kje res gradijo ... nekateri imajo samo par desk ali pločevinastih zadev skupaj zbitih), ljudi, prodaje marsičesa ... Na nekem področju vsaka vas prodaja nekaj svojega - npr. eni samo ananase, potem so eni, kjer so samo kokoši ob cesti ipd. Mene so ustavili klobuki in ostala šara iz slame. Ne vem, ali so njihove glave res tako majhne (meni se ne zgledajo), ampak meni na žalost niti en ni bil prav.

V določenem delu poti se pričnejo nasadi sisla. Priznam, da te rastline do danes nisem videla in mi je na prvi uč zgledala kot kaka drugačna vrsta ananasa iz katerega zraste samo ena šiba . Naj mi bo v opravičilo to, da kake perle od učiteljice biologije nikoli nisem imela pa tudi tak zagrižen botanik nisem. No, sisel je rastlina iz katere nastanejo vlakna za vrvi pa verjetno še marsikaj drugega. V Tanzaniji raste in ko je primerna za obdelavo tisti del pošljejo nekam drugam (sumim, da v Azijo), kjer potem to obdelajo. Vrvi pa potem nazaj ... So kar malo jezni, da jim ne pustijo predelave, ampak saj vsi vemo, kako deluje kapitalizm.

V glavnem, toliko iz brezkovidne dežele. Sedaj sem nazaj v Zanzibarju in jutri grem končno na plažo, da spočijem malo možgane in telo. Pozdrav vsem, ki se vam da brat moje svetu pomembne prispevke.


Iz vasice Pingwe

Ležim na ležalniku in pijem koktejl, če bi prodajali še kaj slanega, bi bilo idealno. Morje je par metrov stran, valovi šumijo in veter prijetno pihlja. Najbrž je to nekej, kar sem čakala zadnje pol leta ... pa morem pokorno priznat, da bi se na to kar težko navadila. In ravno zato bom tukaj še par dni ... Da mi bo enkrat po dolgem cajtu mogoče celo dolgcajt ratalo. Pravijo, da z dolgcajtom zresetiraš svoje misli in dobiš sveže ideje. No, bomo videli, kaj bo.

Ravno zato sem se odločila, da preostanek dni preživim na Zanzib

arju ... Tako da boste vsi, ki ste glasovali, da naj grem še na en safari, mogli počakat do naslednjič. Če me malo poznate, pol veste, da kljub temu ne zdaj, ne pol ne bo dolgcajt.

Kje sem? V enem kul bungalovčku, ki je le streljaj stran od bara na skali, ki ga lahko vidite na mnogih prospektih za Zanzibar. Tam sem že bila, ampak držim sliko in zgodbo še malo zase - to so ti naši triki social media strategov (ne morem iz svoje kože). Naj se vrnem nazaj v bungalov - lepo je, okno direkt na turkizno morje, božanski koktejli, hrana za se zjokat dobra. Plaža oživi, ko pride plima, sicer pa po njej mrgolijo otroci domačinov, ki kričijo za tabo, da bi kaj pa drugega kot denar (o tem bom še pisala, ker si zasluži čisto svoj post ).

Toliko iz Mnana Beach Bungalows v vasi Pingwe, kjer v celi vasi ni niti ene trgovine, ki bi bila odprta po 18. uri in imela kak slan prigrizek. Imajo pa sonce in morje, le kaj je ta trenutek več vredno?

 

Prisluhnite epizodi na: Apple podcasts, Google podcasts, Spotify

 

Jozani forest

Mene pa spustiš v gozd pa sem prec drugi človek. Včasih sem mislila, da se napajam s plažo, zadnja leta pa sam gozdove in živali gledam ... Kot da bi iskala sorodnike in izvor.

No, izvor (in sorodnika) je na Zanzibarju ful v izi najt. V samem jedru Zanzibarja je gozd Jozani, kjer domujejo 4 vrste opic - dvoje dnevnih, dvoje nočih. Teh nočnih seveda nisem videla, te dnevne pa itak okrog kot more skakljajo - gre za eno redkih vrst opic imenovanih Zanzibar red colobus. Za to vstopnino, ki jo plačaš z vidičem (daš 12 dolarjev), se sprehodiš za cca 500 metrov in vidiš opice, ki bi lahko za ta denar tudi zaplesale. V konceptu "easy money" se Zanzibarčaji brez dvoma ne bodo zgubili - čim manj za čim več denarja.

Kljub vsemu pa moram rečt, da si nisem nikoli mislila, da mi bodo gozdovi in vso to zelenje, kdaj tako dogajali. Sej je lepa plaža, ampak ko vidiš par najlepših na svetu, ti glih še "ena podobna" ne naredi kakega premika - no, vsaj meni ga ne. In marsikatere lepe plaže se res ne spomnim, medtem ko če me vprašate o vseh džunglah, safarijih ipd, se bom spomnila vse.

Ena kolegica pravi, da se ljudje (pozabila sem po katerem verovanju točno ... nekaj z budizmom) na 7 let spreminjamo. Najbrž se res in tudi logočno je, da je tako. Marsikaj prerastemo, marsičesa novega se naučimo, marsikoga dobimo in tudi zgubimo in če smo le malo pametni se mnogo naučimo.


Jambiani beach

Kaj delat na Zanzibarju? V bistvu bolj malo ... Težko vam opišem kakšne blazne aktivnosti, ker jih v bistvu ni.

Zanzibar so resorti in plaže. Seveda se da najdet marsikatero športno aktivnost, ki jo lahko izvajaš, ampak če potegnemo črto pa več kot plavanje na kratke proge ne pride v poštev.

Jaz si pri tem predvsem mislim to, da niti ni tako slabo nič delat in da me bo Zanzibar presenetil tam, kjer bom najmanj pričakovala, ampak no ... dajmo videt kam gre vse skupaj.

Palma pa morje pa sonce je bil ta dan. Kako pa kaj doma?


Blue Safari

Moje počitnikovanje še kar traja in tako kot sem napisala včeraj, nekih blaznih stvari za delat na Zanzibarju ni. Kar pa je, pa nabijejo ceno do vesolja. Ja, Zanzibar ni otok backpackerjev, je pa otok kamor s čarterji vozijo srednje bogate Ruse. In presenečeni bi bili koliko domačinov dejansko govori rusko.

Danes sem se hordi Rusev pridružila na turi, ki ji pravijo Blue Safari (poleg mene sta bila na 4ih ladjicah samo še dva Avstrijca, ostalo so bili samo Rusi). Blue Safari oglašujejo kot edini originalni tovrstni izlet. Roko na srce, neke originalnosti ne potrebuješ, ko imaš že vso naravo pred nosom, ampak bili so pa prvi in to tudi na veliko poudarjajo.

Tisti, ki ste kdaj bili na teh snorkling izletih veste, kako to zgleda. Zapeljejo te na en koralni greben in pol tam vsi z glavami v vodi gledamo ribe in korale ter čekiramo, kje je ladjica, da se slučajno nismo preveč oddaljili. Ponavadi so na ladjici še kakšni neplavalci, ki mahajo okrog v rešilnih jopičih na rešilnih šlaufih (težko razumem, zakaj neplavalec bookira snorklanje , ampak no ... vsak po svoje ) in ponavadi je okrog še 5 drugih ladjic. Tale Blue Safari pa je v bistvu kar kul glede marsičesa - skoraj na vseh placih smo bili sami, zrihtali so vse, dali so mi popust in največje presečenje je bila pa postrežba - pijače do vrha, hrana s škampi, jastogi itd. (vse sveže), prikotalila sem se iz tiste ladjice. Morem priznat, da je bil to en boljših snorkling izletov, pa sem jih skozi leta potovanj po svetu preizkusila kar nekaj ... Tako da če kdaj obiščete Zanzibar, toplo priporočam (originalen) Blue Safari.

Sicer pa smo videli vse čudne barvaste ribice (again, nisem nek blazen biolog, tako da ne znam povedat kaj je bilo), meduze, delfine ... Sedaj me matra en potop, ampak me strah preganja. Ne vem, če sem kdaj omenila, ampak potapljanje je verjetno ena najbolj klastofobičnih stvari, ki sem jo kdaj nardila in tako je lepo, a hkrati tako grozovito, da ga skoraj ne prakticiram. No, druga stvar so pa delfini. Tukaj plavajo z njimi ... Nisem se še odločila, ali mi to pomeni mučenje živali ali ne. Danes sem vprašala enga na ladjici in je rekel, da je več vrst delfinov in eni so res zelo priljudni in sami pridejo do ljudi. Tako da ... kdo ve. Nekaj morem tukaj delat. Bom poročala. Fliper me čaka.


Nastanitve na Zanzibarju niso poceni

"Tokrat pa ne bom šparala," sem si rekla predno sem šla v Tanzanijo. Mogoče bi se takrat mogla ugriznit v jezik. Malo sem se sicer o cenah pozanimala, ampak mislim, da so jih povišali prav v zadnjem mesecu, ker zakaj pa ne bi. Neke svetovne konkurence ta trenutek itak nimajo.

V glavnem, ja ... zna bit draga Tanzanija. In to je daleč od azijskih pocenskih hostlov, resortov itd., ki smo jih nekateri navajeni in se tja tudi zaradi tega tako radi vračamo. Tukaj 5 evrskih hostlov ni, ravno tako ni 40 evrskih resortov (govorim v ceni sobe/postelje na noč).

V Tanzaniji za 50 evrov (na noč) dobiš zelo povprečno sobo pa še ta ni s pogledom na kakšno plažo ali vsaj bližino plaže. Boste rekli, kaj pa rabiš lepo nastanitev, če so pa tam lepe plaže in skoraj nič nisi v sobi. Res je, ampak te lepe plaže so ponavadi privatne (od hotelov), če pa to niso, potem so samo smeti okrog, poleg tega te lepe plaže nimajo marele, da bi se skril pred soncem, če seveda (again) niso privatne. Do lepih plaž je treba tudi nekako prit in prevozi na Zanzibarju so zasoljeni. Tako da ... na koncu dobra nastanitev nekako prevaga. Aja, pa nekih blaznih aktivnosti na Zanzibaru ni, da bi se človek mogel ful premikat. Če ga boste kdaj obiskali vam svetujem, da ste kar cel čas na enem mestu, ker itak vse te izletke speljejo od kjerkoli.

Tisti, ki me spremljate že dolgo veste, da sem "goreča oboževalka" hostlov. Če covid situaciji prištejemo še mojo razbito glavo (nesreča predno sem šla), leto brez dneva dopusta in kvazi nehostelski emšo, potem se je to goreče oboževanje spremenilo v manj goreče oziroma negoreče. In rekla sem si, k... pa vse, tokrat si bom privoščila. Nič bat, gre za normalen rang nastanitev, ker bogataš (še ) nisem.

Od vsega sem se najbolj veselila tega hotelskega kompleksa Sunshine Marine lodge v katerem sem sedaj. Z njimi sem se kakšen teden mejlala okrog cene in vrag, že od začetka sem imela en skrajno neprijeten občutek (vedno si pravim, da morem poslušat intuicijo pa ... ja, jo seveda ne ), ampak sem šla z glavo skoz zid in prišla sem. Krasno naselje je, veliko zelenja, lep bazen oz. dva, ful placa, lepa restavracija ... ampak meni so dali sobo dobesedno v luknji (mislim, da slabše ni). Šla sem spat v temi in zbudila sem se v temi, daleč od tistega, kar je bilo na sliki in sem rezervirala. Dobila sem občutek, da je to kot neka kazen za to, ker človek potuje sam. Najboljše, da se ga potem nekam umakne od idile starih upokojenih parov in mladoporočencev.

Film mi je dobesedno eksplodiral in po kalvariji obiskov receptorjev, so mi danes dali novo sobo in jutri spet novo (več v storyjih in ja, vse bom vidla, kar se da videt v tem sončno žarečem kompleksu).

Samo to bom rekla - ne dovolim, da sem zato, ker sama potujem, kaj manj in selila se bom, kolikor se bo treba. Nihče mi ni dal denarja in zelo sem se mogla potrudit, da sem si zaslužila to in še katero drugo sobo in do tukaj prišla ... Za to miselnost bom vedno hvaležna eni gospe, ki sem jo srečala na potovanju po Kubi in je rekla - to je tvoj čas, tvoj denar in tvoje potovanje/počitnice. Tako da upam, da se od nje, poleg mene, še kdo kaj nauči. Tako zelo lep pregovor imamo Slovenci in dajmo ga sem pa tja tudi prakticirat (ne zlorabljat) - kdor jezika špara, kruha strada.


Kako revna oziroma, kako bogata je Tanzanija?

Veliko sem že prepotovala in lepe plaže me ne ganejo več. Oziroma me ne ganejo toliko, kot so me leta nazaj. Sej smaragdna voda, bel pesek in palme, so približno enake povsod. Zdaj so mi bolj pomembni občutki, ki jih doživljam, ko spoznavam državo. In pa ljudje, ki jih srečam na poti.

Resnično vam povem, da me vedno tišči v prsih, ko grem čez kako zanzibarsko vas. Naše generacije, niti generacije naših mam, take revščine brez dvoma niso doživele. Barake s streho, to imajo, več ne bom rekla. Danes sem videla tudi vaško policijsko postajo (nič bat, samo mimo sem šla, nič groznega) in težko opišem kako siromašno je vse skupaj. Ampak ljudje pozdravljajo ... In večinoma mi je tako zelo neprijetno, ker ne vem, ali je pozdrav nazaj dovolj.

Na drugi strani pa priviligiranci Tanzanije. Mogoče bi se mogla tudi sama priviligirano počutiti, ker sem imela možnost spoznati oboje. Zadnje dva dni sem namreč preživela s sinom visokega političnega veljaka in hčerko profesorja. Oba živita v Dar es Salaamu (to je največje tanzanijsko mesto s cca 5 milijoni prebivalstva), v svojih ogromnih stanovanjih v prestižnih delih mesta, oba sta študirala v tujini (NYC in Cape town), tekoče govorita angleško (in se večino časa tudi med sabo pogovarjata angleško), oba z iPhonom (shit, to je res statusni simbol), z rodovniškim haskijem, ki spi v postelji, več vozili; njima je Hilton hotel le hotel in hrana nekaj, kar se lahko pusti na krožniku. Kar malo grozljivo je videt ta razkol med obema svetovoma.

Izvedela sem, kako se tukaj podkupuje, kako se v javnosti ne govori o politikih, koliko države je zares kitajske ... in še marsikaj. Verjemite, da imajo ti otroci manj spoštovanja do svojih sodržavljanov - delavcev, kot ga imamo turisti. Mogoče je bilo to samo pred mano, ampak lepo sta znala pokazati, da spadata med izbrance. Sama sem komaj nabrala za tako sobo, onadva sta imela šeenkrat večjo od mene. In naj povem, da naj bi bila povprečna plača v Tanzaniji okrog 200 dolarjev. Nikakor ne obsojam, fanj sta bila oba, krasna inteligentna mlada človeka, ki stojita vsak na svojem polu - ona absolutno proti vladi z neverjetnimi argumenti in on verbalno spreten sin vladnega človeka, ki niti enkrat ni pomislil, da bi rekel karkoli čez vlado. Če vam opišem vse pogovore - od religije do ekonomije itd., se boste ustrašili.

Samo hvaležna sem lahko vesolju, da mi plaže in lepi hoteli, nikoli ne bodo dovolj ... Da bom želela vedno vedet še vse ozadje in spoznati ljudi, predvsem pa se vživeti v vsakega. Spoštujmo vse, le tako bomo lahko pomirjeno živeli.


Namakanje z želvami

Včasih ravno najbolj ne dojamem, kaj se mi zgodi oziroma dogaja ... Šele, ko pridem domov, me kaj zadene v možgan. Tudi današnjega druženja s pradavninskimi predniki, ki so poznali tudi dinozavre, še nisem čisto ponotranjila (in si ga tudi sama sebi opravičila ).

Danes sem se za par dni premaknila na sever otoka. V bistvu na najbolj turistično točko in najlepšo, pa tudi najbolj obljudeno, plažo. Temu pritiče tudi malo bolj bogat izbor dejavnosti, nevsiljivi ljudje (ker so turistov itak vajeni), samopostrežna trgovina (mogoče to ni tako slabo, ampak videla sem jo prvič po tem, ko sem zapustila Ljubljano ), bankomat, obilica restavracij na plaži, prodaja ležalnikov za velike denarje, masovno pletenje kitk vseh možnih kričečih barv, (kitajski) spominki na kiko ... skratka skoraj vse, česar smo vajeni doma in pri naših turistično veščih sosedih.

Poleg vsega (turistu namenjenega), čemur bi se zelo rada izognila, predno mi resnično poberejo ves denar , pa je v Nungwiju tudi nekaj centrov za reševanje živali. Danes sem obiskala Baraka Natural Aquarium. V njem lahko (predvsem turisti) za donacijo 10 dolarjev vidimo iz mrež rešene želve, plavamo z njimi in jih hranimo. Najstarejša med njimi je stara 25 let, sicer pa želve dočakajo starost tudi do 100 let. Plavajo v naravnem bazenu, ki prihaja iz morja.

Tako kot vsakič, ko grem na kaj takega, kar je povezano z živalmi, sem se tudi tokrat spraševala o humanosti svojega početja. Ne vem, nikogar ne bom obsojala, ampak meni so se fantje zdeli pošteni in spoštljivi do živali. Pomoje bi morali samo po nekaj deset ljudi noter spuščati, da ne bi vse skupaj zgledalo, kot cirkus, pa bi bilo vse kul.

Ampak sej sezone bo kmalu konec in tudi želve bodo lahko normalno za zaživele, do letos, ne tako stresno življenje.

Verjetno vas zanima, kakšni so občutki. Če se v mislih še enkrat postavim tja, mi je precej prijetno. Če ne bi bilo toliko ljudi, ali pa bi vsi molčali, bi bil to lahko kot en tempelj. Počasno premikanje želv, njihovo hlastanje po hrani in plavanje med nogami, človeka pomiri. Te prijazne živalice se nič ne bojijo in te celega "prešlatajo". V preteklosti sem imela že nekaj srečanj z želvami (parkrat sem snorklala med njimi, se potapljala, gledala sem, kako kotijo in odlagajo jajca, bila v podobnih centrih v drugih državah), ampak to je bilo pa noro in zame absolutno nepozabno. Vse te organizacije imajo dober namen, mi (turisti) jih največkrat pohabimo ...

Kakorkoli, jutri grem na odprto morje gledat delfine. Ja, odločila sem se, da če sem že tukaj, da grem še njih pozdravit. Sama sebi bom sedaj opravičila svoja dejanja, ampak rada imam živali, pomirjajo me in moj nekaj minutni obstoj v njihovem življenju, naj ne bi bil usoden. Res nisem edina, upam pa tudi, da se tega še marsikdo zaveda.


Plavanje z delfini

Danes bom sam te fotke objavila pa si mislite svoje. Hahaha, sej ne. Tako sem vzhičena od tega dogodka, da sploh ne vem, kako naj vam vsa čustva, ki jih doživljam opišem. To je brezdvoma eden o vrhuncev tega potovanja (safari je bil itak svoja liga, ampak teh stvari ne moreš enačit), če ne kar lajfa.

Nikoli si nisem mislila, da bom plavala centimetre stran od te prekrasne in neverjetno inteligentne živalce, jo gledala iz oči v oči in še slišala njene pogovore (zihr so se pogovarjali, kaj te muhe (ljudje) okrog njih spet krožijo). Toliko adrenalina, ki ga v tistih trenutkih skakanja v vodo proizvedeš, ga verjetno malo kje, pa tudi količino slane vode, ki jo popiješ, jo verjetno malo kje.

V bistvu je bila ta izkušnja ena bolj poceni stvari, ki jih lahko narediš na tem otoku (ali pa sem se samo tako dobro zdilala ). Za dobrih 30 evrov smo se zgodaj zjutraj odpeljali na drugo stran otoka v vasico Kizimkazi (pridružila sta se mi še dva znanca, ki sta tudi tukaj), posedli so nas v čoln, odpeljali na ene 30 minutno vožnjo stran od obale in potem se je začelo. Seveda nismo bili sami, bilo je še kar nekaj čolnov, ampak začuda malo plavalcev - resnica je ta, da moraš znati zelo dobro in hitro plavati, če želiš biti vsaj za silo blizu delfinom. Bom pa pohvalila našega voznika, ki je po nekaj minutah zapljal na samo in smo bili samo mi trije in jate delfinov.

Da ne bo kdo mislil, da je to cirkus ali pa film o Fliperju in da delfini sami pridejo k tebi. Oni so v svojem naravnem okolju in ti posegaš vanj. To zgleda tako, da ko pride jata delfinov hitro skočiš in začneš plavati, seveda imaš masko, da jih vidiš pod vodo, ker večinoma samo nekajkrat pridejo na površje. In ko odplavajo v globino, greš nazaj na čoln ... in to ponavljaš vedno znova. Zares nisem štela, koliko je bilo skokov vodo, ampak nazaj smo prišli zmatrani in sestradani.

Moj obisk Tanzanije se počasi zaključuje, še nekaj dni in bom nazaj v kovidnih krajih. Do takrat pa me čaka še kar nekaj, med drugim Full moon party, kateremu naproti grem sedaj. Po pravici povem, da se ne spomnim, kdaj sem bila zadnjič na kakšnem žuru. Bom poročala.


Kulinarika Zanzibarja

Objava o "full moon partyju" bi bila zelo kratka, ker smo jo dosti hitro popihali domov in je bil le še "en navaden žur", ki smo ga vsi ničkolikokrat videli, tako da bom danes na željo nekaterih napisala nekaj o tukajšnji hrani. Sej hrana po prekrokani noči tudi paše, tako da bo tudi ta objava nekako v stilu.

No, tudi tanzanjska kulinarika bi si brez obilice svežega sadja, zelenjave, rib in ostalih morskih ulovov , zaslužila zelo kratko objavo. Mene, z nekaterimi izjemami, ni prepričala. Grozno se bo slišalo, ampak še najboljše kar sem jedla, je bil današnji "veggie club sendvič" z avokadovo solato.

Res je, da ne jem mesa in ribje stvari le občasno, ampak tisti, ki ste kdaj obiskali kakšno neevropsko državo, veste, kako zgleda večina mesnic in ribarnic in bi tudi tukaj, kdaj verjetno globoko udihnili, preden bi kaj naročili. Ampak no, zastrupitve s hrano so pri popotnikih nekaj običajnega. In jaz trkam ob les, ker se mi to zelo redno zgodi (v bistvu se mi je samo enkrat).

Biryani, pilau, zanzibarska pica, hobotnica na milijon načinov, meso in ribje jedi na žaru, zanzibarski carryiji, perizijske jedi ... to so nekatere "tipične" jedi. Sicer vse zelo enostavne jedi - biryani in pilau sta v bistvu rižoti z različnimi začimbami, pica je bolj kot ena palačinka - za pripravo katerih pa si vzamejo čas. Ko sprejmeš to kulturo veš, da bo vse "pole pole" - počasi in se niti sekiraš ne več, ko veš, da boš za en rižek čakal kakšnih 45 minut.

Jaz sem odraščala v Brkinih in to je dežela krompirja , tako da meni sladki krompir in yuka, kljub temu, da sta gomolja, nikoli ne bosta taprava krompirja. Tako da (brkinski) krompir vedno pogrešam, ko kam grem in pa mlečne izdelke. Krave se šetajo po cesti, oni ti pa dajo mleko v prahu za v kavo. No, najbrž kakšnega odzadja ne poznam.

Zanzibar je znan tudi po začimbah. Danes sem šla na tržnico in pokupila vse kar se je pokupit dalo. Najdete lahko vse od muškatnega oreščka, žafrana, masale na sto in en način, vanilije, kurkume ... "Spice your life" je en za mano kričal na tržnici - ja, brez dvoma, mi to rata večino dni.

In še sadje. Ja, tukaj je raj za vse nas, ljubitelje tropskega sadja (tudi to bom pretrogala v Slovenijo). Jaz se manga in mangovega soka ne bi mogla nikoli prenajesti in prenapiti. Papaja, ananas, pasijonka, banane, kokosi ... Saj pravim, raj.

Za stavek ali dva, bi se ustavila še pri kavi. Zanzibarska kava je zelo opevana, ampak jaz jo v vsem tem času, še nisem poizkusila. Pa ne da je ne bi želela, dejansko je nikjer nisem videla. V vseh hotelih imajo instant kavo, ki si jo sam narediš, ali pa eno bogo ameriško dvakrat prekuhano prozorno sr... Mogoče je predraga, da bi jo kar tako prodajali. No, bom jutri poizkusila kje najti kak lokalček in mogoče me presenetijo.

Res sem malo bolj izbirčne vrste, ampak to je moje kulinarično mnenje. Pri hrani je vedno tako, da smo si v okusih zelo različni in verjetno vam bo kdo zelo hvalil hrano tukaj. Jaz sem preveč iskrena, da bi jo ... Pa dober tek.


Ali bi priporočala Tanzanijo za vaše naslednje potovanje? Bi!

"Don't stop me now, I'm having such a good time," poje Freddie, legenda rojena na Zanzibarju. Se ne ustavljam, samo malo bolj na "pole pole" (počasi v swahilščini) grem zdaj. V bistvu se mi po kakšnih dveh tednih počasi tako odpre, da bi lahko sedaj potovala brez konca. Vam malo opisovala in se šla "lonely planet" novinarko (uf, to sem si želela biti takoj po želji, da bi bila novinarka na vojnih območjih ). Ampak ni druge, kot it domov.

V bistvu mi je bilo Zanzibarja čisto dovolj. V resnici bi mi ga bilo dovolj ene 5 dni, ampak če imate radi lepe plaže ali pa si kdaj želite na kakšno sanjsko tropsko lokacijo, potem je to, to. Jaz sem videla že veliko lepih plaž, tako da tega ne znam več na enak način cenit. Predvsem pa vem, da obstajajo tudi cenejše destinacije z lepimi ali pa še lepšimi smaragdnimi barvami (če boste kdaj potrebovali kakšen nasvet, veste kje me najdete).

Kljub vsemu pa bi se vrnila na celinsko Tanzanijo. Obiskala bi še nekaj nacionalnih parkov, se odpravila na Kilimanjaro, včeraj mi je en domačin, ki je z mano sedel za mizo pri kosilu, povedal tudi za Lushoto - poguglajte, noro zgleda. Skratka, veliko je še za videti ...

Na koncu sem se kljub začetnem nelagodnem spogledovanju, s to kulturo in ljudmi prav lepo ujela. Saj veste, pes voha nemoč, tako da ko sem se sprostila, me nihče niti za mar ni več imel. Saj so bile besede, opazke, prosačenja itd, ampak se me to ni več dotaknilo.

Ali bi priporočila Tanzanijo za potovanje? Bi. Verjetno je tudi ena bolj enostavnih za prvo pot v Afriko. Kljub vsem fizičnim izpostavitvam (tukaj mislim predvsem to, da sem bela in blond, kar je v večini sveta izstopajoče), sem potovala brez vsakega problema in to sama. Sicer pa bi, če nimate vsaj malo kilometrine v potovanjih izven Evrope, proporočala, da greste še s kom. Pa tudi agencije čisto zares ne potrebujete, razen če ste tega navajeni in se počutite, da potebujete nekoga, da vas vedno vodi (s tem ni nič narobe, važno, da se gre ).

Da je drago, ne bom več pisala, se pa da kje tudi kaj prihraniti. Če boste načrtovali potovanje v Tanzanijo in boste potrebovali kakšen kontakt, kar sporočite, imam nekaj res dobrih. Sama sem tokrat velik del budgeta vložila v malo boljše hotele in na glas priznam, ne bi se branila tovrstnega luksuza potovanj tudi v prihodnje. Čisto na drugem nivoju sem potovala in spala, nobenega hostelskega teksasa ni bilo. Še ruzak s kufrom zamenjam in bom prerasla backpackerja.

Torej, s parimi rendom fotkami, vas še zadnjič pozdravljem iz Tanzanije. Jutri, ko se spočijem, opišem še potovanje domov.

Naj pa zaključim s tem, da ne znam opisati, kako zelo sem vesela vseh vaših komentarjev, spodbud, vprašanj ... Iz srca hvala ... in neizmerno uživam v tem, da vam lahko prek svojih čustev in čutenj, predstavljam nekaj, v čemer neizmerno uživam. Mogoče me pa nekoč nič več ne ustavi in tudi jaz zapojem verz na začetku omenjenega slavnega Zanzibarčana.


Kako se vrniti v koronsko Slovenijo?

Zakaj me niste obvestili, da je glavni problem Slovenije ta trenutek teh 30 turistov na Zanzibarju? No, danes se nas je od tega, z mano vred, 10 vrnilo. Sej verjetno, če bi bili med nami kateri iz taprave stranke, se o tem ne bi niti šepnilo ...

Aj, draga moja Slovenija, kot sem si želela priti domov, si sedaj na skrivaj želim biti nazaj v "hakuna matata" deželi. Moja pot nazaj je bila skrajno enostavna, nobenih dramatičnih zapletov in nič senzacionalnega za slovenske medije. Roko na srce, nikjer ni toliko besed za nič, kot jih je lahko v Sloveniji. V Zanzibarju na letališču je tako, kot da se sploh nič ne dogaja, Ethiopian airlines zahteva celoten polet masko in to tudi opozarjajo, da si jo namestiš nazaj po obrokih, v Etiopiji imajo na letališču vsi maske, ampak mislim, da je tam večina tranzitnih potnikov. Prihod v Italijo je brez večjih posebnosti, podpisati je potrebno samoizjavo o zavedanju ukrepov, ki jih je sklenila italjanska vlada in pot v Slovenijo je ... ravna. Na meji ni nikogar in čez pelješ tako, kot leta 2019.

Sama sem v Milanu takoj po izstopu iz letala naredila test (ki ni poceni), ker tistim na Zanzibarju čisto zares nisem zaupala. Naredila bi ga v vsakem primeru, ker imam tudi sama družino in starše, ki sodijo v kritično skupino in si kakršnekoli okužbe ne bi nikoli oprostila. Sedaj bom v samoizolaciji in bom delala od doma, potem pa šla še na en test, da bom res 100 % prepričana v svoje zdravje. Menda niste mislili, da hodimo po svetu neodgovorni ljudje. Taki, ki potujemo se še bolj zavedamo nevarnosti, smo cepljeni za marsikaj, imamo turistična zavarovanja z najvišjimi premijami in se ne igramo z usodo. Med drugim pa radi tudi uživamo in verjetno je samo to, to, kar je tokrat narobe.

Moje mnenje je, da se je treba naučiti živeti z virusom, če ne bomo za vedno doma ostali. To so čisto bedni ukrepi, ki se jih gremo. V Afriki je ebola že vrsto let pa živijo z njo ... mislite, da si oni ne želijo cepiva. Ja, ni cel svet samo Slovenija in Evropa.

Kakorkoli, objavljam še nekaj tropskih fotk. Jaz se počutim odlično. Vonjam in okušam, diham in predvsem razmišljam s SVOJO glavo.



Pogovor in zapisi niso vodič in izražajo naše osebno mnenje do določenih zadev. Govorimo o zgodbah, ki so se zgodile nam in ni nujno, da se zgodijo vsem.

Andrejini kontakti:

Instagram profil

Facebook profil

Članek iz RTVSLO o turizmu na Zanzibarju

Peter, ki vas popelje po Nacionalnem parku Mikumi

Novath, vodič po Mikumiju

Mnana beach bungalows

Jafferji House & Spa

660 views

Recent Posts

See All
bottom of page